Zgodovina odseka F5

Leta 1946 je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) ustanovila Fizikalni institut, ki se je leta 1952 preimenoval v Institut Jožefa Stefana. Odsek F5 je bil v okviru Instituta ustanovljen med letoma 1958 in 1959. Prvi laboratorij je nastal tako, da so izpraznili skladišče premoga in vanj postavili spektroskometer.

Zgodovina so ljudje

Slika: Akademik prof. Robert Blinc

Odsek za fiziko trdne snovi je na noge postavila peščica mladih raziskovalcev, ki so bili pionirji na mnogih znanstvenih področjih. Njim gre zasluga za delovanje in uveljavljanje odseka, pa tudi celotnega Instituta. Po pričevanjih prof. dr. Gojmirja Lahajnarja in samostojnega raziskovalca Vitala Eržena, ki sta bila prisotna pri samih začetkih delovanja odseka, so bili to drugi časi. Študentje so po končani fakulteti želeli svoje znanje nemudoma aplicirati in razvijati, Odsek za fiziko trdne snovi pa je postal prostor za eksperimentiranje, odkrivanje novih znanstvenih ugotovitev in doseganje rezultatov, ki so bili pogosto prelomnega pomena za znanost v svetovnem merilu. Posebno mesto v zgodovini Odseka za fiziko trdne snovi ima zagotovo profesor Robert Blinc, ki je bil idejni vodja mnogih raziskav, znanstvenik svetovnega kova in med drugim tudi dolgoletni vodja Odseka za fiziko trdne snovi.

Akademik profesor Robert Blinc se je rodil 31. oktobra v 1933 v Ljubljani. Preminil je 26. septembra 2011. Leta 1958 je diplomiral na Odseku za tehniško fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, leto kasneje pa je postal doktor fizikalnih znanosti na Univerzi v Ljubljani. Po doktoratu je svoje znanje izpopolnjeval v ZDA na Massachusetts Institute of Technology. Po vrnitvi v domovino je postal znanstveni sodelavec na Institutu Jožefa Stefana in docent na FNT. Njegova znanstvena pot je bila posejana s številnimi dosežki: leta 1970 je postal redni profesor fizike na Univerzi v Ljubljani, leta 1976 je postal redni član SAZU, kjer je kasneje deloval tudi kot podpredsednik, od leta 2004 pa je bil dekan Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. Bil je gostujoči profesor na številnih mednarodnih univerzah, dobitnik številnih mednarodnih nagrad in priznanj, član različnih združenj in uredniških odborov mednarodnih strokovnih revij. Leta 1991 je postal ambasador Republike Slovenije v znanosti, leta 2000 pa je Institute for Scientific Information (ISI) profesorju Blincu podelil priznanje za slovenskega znanstvenika z največ citati v obdobju 25 let obstoja ISI. Leta 2001 je skupaj s sodelavci prejel državno nagrado RS za patente in iznajdbe. Bil je član Saške akademije znanosti v Leipzigu, Atenske akademije znanosti, Evropske akademije znanosti v Londonu, Hrvaške akademije znanosti, Poljske akademije znanosti, Mednarodne inženirske akademije v Moskvi ter zunanji dopisni član Makedonske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2001 je postal član Rimskega kluba in predsednik Slovenske asociacije Rimskega kluba.

 V središču njegovih začetnih raziskav je bila narava vodikove vezi v kristalih in njena vloga pri faznih prehodih, kjer se spremenijo lastnosti snovi. Te raziskave so vodile do enega njegovih najpomembnejših znanstvenih dosežkov – modela feroelektričnosti in pojava  spontane električne polarizacije v kristalih z vodikovimi vezmi, ki ga nekateri avtorji v strokovni literaturi označujejo kot Blinc-de Gennesov model. Leta 1969 je v članku v ameriški reviji Physical Review Letters uvedel metodo jedrske magnetne resonance za raziskovanje tekočih kristalov, takrat eksotičnih, danes pa tehnološko nepogrešljivih snovi. Iz teh raziskav je znan Blinc-Pincusov mehanizem spin-mrežne relaksacije nematskih tekočih kristalov zaradi kolektivnih fluktuacij parametrov nematskega reda. Profesor Blinc s sodelavci je med prvimi na svetu uvedel metodo NMR za merjenje lastne difuzije molekul tekočega kristala. Potrebno je omeniti tudi njegovo pionirsko delo na področju inkomenzurabilnih kristalov. Prav s temi pionirskimi dosežki, ki so spremenili način dojemanja snovi, je Odsek za fiziko trdne snovi postal znanstveno inovativen del Instituta, z aplikativnimi raziskavami in aplikacijo ugotovitev znotraj posameznih strok pa je bil tudi izredno pomemben člen takratnega tehnološkega gospodarstva. Poleg izjemnih znanstvenih dosežkov pa moramo izpostaviti tudi osebnost profesorja Blinca, ki je po pričevanjih njegovih nekdanjih sodelavcev v veliki meri pripomogla k dobremu delovnemu okolju. Bil je izjemen človek v vseh pogledih: bil je izjemen pedagog, imel je fotografski spomin in neverjetno sposobnost koncentracije, ki mu je prišla prav pri legendarnih igrah slepih šahovskih simultank (bil je tudi mladinski šahovski prvak Jugoslavije leta 1952), imel je prirojeno socialno inteligenco in neverjetno sposobnost motiviranja, zaradi katere so njegovi sodelavci svoje delo opravljali še bolje.

Leta 1959 je profesor Robert Blinc ustanovil laboratorij za jedrsko magnetno resonanco, iz katerega je kasneje nastal Odsek za fiziko trdne snovi. Odsek je vodil več kot 47 let, do leta 2006. Laboratorij je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel nastajati v izredno težkih finančnih in prostorskih okoliščinah, vendar je zaradi izjemnih rezultatov hitro napredoval.

Končajmo s to pomenljivo mislijo prof. Aleksandra Zidanška:

Kako je mogoče, da nekateri iz najboljših razmer ne naredijo veliko, drugi pa iz nemogočega ustvarijo vrhunska dela? Profesor Blinc je začel graditi laboratorij na Institutu v skromnih in težkih razmerah v skladišču premoga, ki je kot ťkletŤ Odseka F5 kmalu prerasla v enega od svetovno priznanih središč za fiziko trdne snovi. (Novice IJS, 2011, št. 157, 18.)